Pogovor & inspiracija

Ko sem izgubila glas

Življenska izkušnja naše Nataše. Takole jo je napisala:

Danes s tabo delim svojo zgodbo. Glasi se Ko izgubiš glas in ne veš več, kaj je tvoje poslanstvo ali pa Moj glas, moj wake-up call. Že nekaj časa si jo želim deliti z vami, včeraj pa sem dobila navdih in se je kar izlila iz mene.

Vse se je začelo 2 leti nazaj. Oktobra 2020 sem prebolela kovid in po tem veliko kašljala. Ker sem navajena, da ne počivam ( Počitek je namreč za lenuhe!🤯 P. S. To prepričanje sem skoraj že ovrgla!!! ), sem še, preden se mi je glas dodobra popravil, začela na polno učiti.

Moj sin je ravno takrat za pol leta odpotoval v Ameriko, jaz pa sem zato, ker sem imela malo več časa, vzela tudi projekt Zvezde pod masko, kjer sem bila vocal coach vsem nastopajočim. In ne samo to, zraven sem preko Zooma poučevala tudi delavnice. Petje sem učila od jutra do večera.

V  življenju sem bila navajena, da se mi na koncu vedno vse nekako izide, zato sem si tudi takrat rekla: “Ah, saj bo. Ko bo projekta Zvezde pod masko konec, si bom vzela kakšen teden in glasek se bo pozdravil.”

Kako zelo sem se motila! Moj glas se kar ni in ni pozdravil.

Globoko v sebi sem točno vedela, kaj mi je želel povedati: “Dovolj je dela preko sebe in neprestanega dokazovanja, da si vredna. Če ne znaš tega narediti sama, ti bom pa jaz pomagal pri tem in se malo ugasnil!” Dobro je vedel, da če mi odpove, se zame ustavi vse! Skoraj vse, kar je sestavljalo mojih zadnjih petnajst let. 🙃

Najprej je bila diagnoza vozliček, oteklina desne glasilke in razširjena žilica. Začela sem delati z logopedinjo in uporabljati vse vaje, ki sem jih tudi sama poučevala pri negi glasu. Vozliček sem si hitro pozdravila, ostala pa sta blaga oteklina in razširjena žilica. (Če prevrtim naprej dve leti kasneje, ko sem dobila končno diagnozo, je bila žilica v bistvu en klobčič mikro žilic.)

Kako se je to poznalo na mojem glasu? Ker je bila žilica samo na eni glasilki, je bil moj govor popolnoma normalen, saj je druga glasilka to odlično kompenzirala. Tudi pri petju so bili nizki in visoki toni ok, le vmes nekaj tonov ni bilo več lahkotnih, kot so bili včasih. Še vedno sem na vajah lahko pevcem vse pokazala. Problem pa je bil, ker mi je po eni ali dveh vajah petja glasilka z žilico vedno otekla in je glas postal utrujen.

Preizkusila sem vse možne vaje in pristope, jih nadgradila, obrnila, jih poskusila narediti še bolj zdravo, pa je bilo vedno isto. Glasovna utrujenost po petju.

Foniatrinja mi je rekla, da naj med vsako pevsko vajo naredim 15 minutni počitek in da to rajši ne bi operirali, ker bi bilo lahko potem še slabše in bi lahko nastala brazgotina.

Zato sem več kot pol svojih učencev predala drugim mentorjem v Akademiji in poučevala le nekaj ur na dan. To je nekako šlo in na ta način sem lahko nadaljevala z delom. Kakšen dan pa, ko sem kakšno uro več učila ali pa odpela 2 ali 3 pesmi zase in za zabavo, sem bila tako glasovno utrujena, da sem potem potrebovala nekaj dni, da je oteklina splahnela.

“Izgleda, da jo je to! S tem se moram naučiti živeti!” sem si rekla. “Bom pa postala managerka Akademije in ne bom več učila petja. Saj sem ga učila 15 let. To je pa tudi dovolj.🤷‍♀️” in se za nekaj mesecev strastno vrgla v upravljanje podjetja, razmišljala o novih mentorjih, promocijah, storitvah, razširitvi, itd. “Če ne morem več toliko učiti, moram vsaj dobro voditi Akademijo, da se mi bo finančno izšlo.”

Po nekaj mesecih bolj intenzivnega manegiranja sem ugotovila, da pri tem ne uživam niti desetino toliko kot v poučevanju petja. Prvič tega ne znam, predvsem pa jaz nisem ekonomistka po duši. To ni moje poslanstvo.  Moje srce je pri petju in jaz MORAM še peti in učiti petje!

Ker je klobčič žilic rastel, je tudi moj glas vedno hitreje postajal utrujen.

Po letu dni težav z glasom, ko sem bila en dan res na tleh, sem se odločila, da pošljem posnetke svojih glasilk vocal coachinji Mindy Pack iz Amerike, s katero se poznam, ker sva bili skupaj v organizaciji Speech Level Singing. Želela sem dobiti njeno mnenje. Mindy sodeluje z zelo priznano kirurginjo za glasilke iz LA in zdelo se mi je, da če kdo pozna še kakšen odgovor na mojo situacijo, bo to ona.

V strahu, da bo tudi ona rekla, da je to na žalost to, se dobim z njo preko Skypa. Ona pa reče: “Mi imamo sedaj nek poseben mikrolaser, ki lahko zelo natančno skuri take žilice, tako da to, kar imaš, je možno rešiti. Bi pa rabila boljši posnetek glasilk, da ga lahko pošljeva naši kirurginji in skupaj pogledamo situacijo.”

V glavi sem že videla, kako potujem v Ameriko na operacijo glasilke. Haha, še prej pa, kako grem na banko po kredit za operacijo. Ampak takrat mi to sploh ni bilo pomembno. Važno, da obstaja rešitev za mojo težavo in Mindy je moja rešiteljica.

Napisala sem email foniatrinji prof. Hočevar, če lahko pridem na pregled, da narediva malo boljši posnetek glasilk, takega, ko ti gredo s kamero skozi nos v grlo in se glasilke vidijo čisto od blizu.

“V Sloveniji na žalost nimamo takega laserja, imajo pa ga v Hamburgu, v glasovni kliniki, kjer operira zelo dober kirurg za glasilke, prof. Hess. Vam bom pomagala, da pridete do tja,” je rekla prof. Hočevarjeva. 😍🙏

Tri mesece kasneje sem že sedela na avionu za Hamburg. Letos, prvega avgusta.

Veliko sem razmišljala o tem, zakaj se mi to dogaja in kaj mi hoče življenje povedati. Verjamem, da smo za svoje situacije v življenju odgovorni sami in da nam vse, kar se nam zgodi, na nek način služi in je vse v naše dobro.  Ampak zakaj je to dobro zame?

Na operacijo sem šla sama. Hamburg je čudovit. Vse je zeleno, kot da bi bile hiše skrite med krošnjami dreves. Moj hotel se je nahajal prav v centru območja hamburških klinik. Do Medical Voice klinike sem imela le 5 minut hoje.

Uau, kakšna glasovna klinika. Noro!!!

Moj podjetniški um pa takoj: “Mogoče je pa namen te tvoje situacije ta, da vidiš, kaj vse bi lahko postavila v Sloveniji.” 😅 V tej glasovni kliniki imajo poleg sob z najbolj sofisticirano opremo za snemanje glasilk tudi sobe za poučevanje petja, glasovno terapijo, psihoterapijo. “Kako super bi bilo imeti nekaj takega v Ljubljani.”

Prvi dan sem imela na sporedu pregled, drugi dan operacijo, tretji dan ponovni pregled, četrti dan pa sem že lahko odšla domov.

Na pregledu sem prvič zares od blizu videla, kaj sem imela na glasilki. Popolnoma od blizu, vsako žilico. Vam enkrat pokažem posnetek.

Prof. Hess je kirurg, ki ga ne pozabiš nikoli. Na očeh se mu vidi, kako živi poslanstvo, da pomaga pevcem in zdravi glasilke. “Ah, to bomo pozdravili. Brez skrbi”, je rekel.

Operacija je potekala v operacijskem bloku, ki se je nahajal 100 metrov stran od glasovne klinike. Naročena sem bila ob 11:00. Ob 11:30 sem bila že pripravljena. Ležala sem na mizi, cevke so bile že povezane z mojimi žilami in čakala sem, da se operacijska soba, v kateri bom operirana, izprazni.

Ko sem študirala medicino, smo bili pogosto prisotni pri operacijah in prav nič takega se mi ni zdelo, da so bili ljudje v anesteziji. Pač zaspimo. Zdaj pa sem bila prvič v življenju jaz na drugi strani. Sama. Sredi Hamburga. Okoli mene pa sama nemščina. In čez nekaj minut se ne bom nič zavedala in bo moje življenje popolnoma odvisno od teh ljudi.

Do mene je prišel kirurg prof. Hess in rekel: “Naj vam povem super novico. Na operaciji bo z mano tudi priznani kirurg za glasilke iz Berlina, moj prijatelj, in vas bova operirala skupaj.” Prav čutilo se je, kako komaj čaka, da lahko začne na mikrometer natančno sežigati žilice na moji glasilki in kako zaupa v uspeh operacije. Res, njega ne pozabiš nikoli!

Zbudila sem se v zbujevalnici in poseg je bil za mano. Bolniške sestre so se kaj hitro odločile, da sem pripravljena, da grem lahko s spremstvom nazaj na glasovno kliniko, kjer bodo naredili ponoven pregled glasilk. Na pregledu sta bila prisotna tudi oba kirurga in se simpatično pregovarjala, kaj sem sploh imela na glasilki. Nista se mogla dogovoriti za natančno medicinsko diagnozo.

Karkoli je že bilo, je bilo odstranjeno! Na glasilki ni bilo več vozliča žilic in otekline okoli. Bile so malce krvave od tubusa, zelo dobro pa se je tudi videlo, kako so bile glavne žilice, ki so napajale klobčič, zažgane z laserjem.

Neskončno sem bila hvaležna in srečna, da obstajajo kirurgi, ki jim je strast delati na manj kot enemu kvadratnemu centimetru tkiva in da živim v 21. stoletju, kjer obstajajo mikro laserji. Tisti dan sem bila kar malo zaljubljena v Hamburg in vse zdravnike, kirurga in anesteziologa še posebej (to zgodbo vam povem v prihodnosti 🤣), seveda še malo pod drogami anestezije.

Jutro kasneje vse ni bilo več vse tako rožnato. Bila sem neskončno utrujena, hkrati pa sem se začela zavedati, da se pravo delo zame šele začne. Rehabilitacija, ki traja 4–6 tednov. Najprej pa 5 dni popolne tišine.

Pet dni popolne tišine je v bistvu zakon! Zaveš se, koliko zares dnevno govoriš in koliko nepomembnih stvari v življenju poveš in predvsem, koliko energije potrošiš s tem, ker imaš vedno toliko za povedati.

Odločila sem se, da bom rehabilitacijo opravljala z vocal coachinjo Jale Papila, ki dela na tej hamburški glasovni kliniki in dnevno pomaga pevcem, ki so imeli operacijo glasu. Sama ne bi imela pojma, kako naj se tega sploh lotim. Najin prvi termin je bil 5 dni po operaciji, ko sem že bila doma, vajo pa sva imeli preko Skypa.

Moj glas je počasi okreval. Najprej je šlo navzgor, potem malo navzdol. Vmes sem se na nekaj vajah pošteno zjokala, pa izgubila upanje, da bo moj glas kdaj še tako fit, kot je bil, in se potem zopet dvignila in našla moč in zaupanje, da bo vse tako, kot mora biti. Ob svojem času! Ob pravem času! ✨

Danes je sedmi teden po operaciji, moje glasilke pa so prejšnji teden na pregledu izgledale lepe in bele, robovi pa ravni, brez vozliča žilic. Malo so še otekle. Foniatrinja mi je rekla, da naj bom prijazna do sebe, ker je glasilkica še čisto malo v stresu, zato naj še dva tedna počakam s petjem, ampak da izgleda super. 🥰

In iskreno, v tem trenutku mi je prav vseeno, če počakam tudi malo dlje.

Dve leti do sedaj zame najbolj intenzivnega dela na sebi, zdravljenja same sebe, iskanja rešitev, razmišljanja o svojem življenju, kaj sem delala proti sebi, kdaj sem škodovala sebi in se postavljala na zadnje mesto, zlorabljala svoj glas in s tem iskala ljubezen in odobravanje drugih … so me pripeljali do novih spoznanj in vedenj.

Naučila sem se in se še učim, da ničesar ne morem prehiteti – tudi okrevanja svojih glasilk po prehladu!

Da moram zaupati svojemu telesu in mu pustiti, da okreva v svojem tempu! Da se mi v bistvu nikamor ne mudi. 🌸

Da si lahko vzamem čas za sebe in lahko počivam. In da, če počivam, to ne pomeni da sem lena!

Dobila sem tudi odgovor na “Zakaj se mi je vse to zgodilo?” Moja glasilka z žilico je moj “wake-up” call. Vsakodnevno me spomni, da je čas, da v življenju sebe postavim na prvo mesto in da končno med vse “pomembne” projekte vključim tudi projekt “jaz”.

Uči me, da sem vredna že zato, ker sem in da za potrjevanje svoje vrednosti v življenju ne potrebujem neprestano dosegati nadpovprečnih rezultatov.

Uči me, da lahko ugasnem svoj nadzor in se bolj prepustim toku življenja.

Predvsem pa me uči, da lahko ljubim sebe, z dobrim glasom ali brez …
… in da sem lahko močna tudi, če sem šibka. 🌸

Hvala, ker si ostal/a z mano do konca in upam, da ti je bila moja zgodba v navdih. Se še javim s kakšno drugo wake-up zgodbico. ❤️

Back to list

Sorodne objave