Zakaj skozi odraščanje izgubimo radost, igrivost in brezskrbno izražanje?
Je to mogoče zaradi naše tekmovalnosti in strahu pred posmehom ali pa za vsem tem stojita le pomanjkanje ljubezni do sebe in občutek lastne nevrednosti?
Tekmovalnost
Ko sem bila majhna so mi rekli: “Če boš uspešna in boš med boljšimi učenci v šoli, ti bodo v življenju vse priložnosti odprte. Če ne boš, potem ti bo pa težko!”
Tako se je v meni rodilo prepričanje:“Če bom uspešna v šoli, mi bo namenjeno dobro življenje!”
Oziroma še malo bolj ekstremno:“Če bom najboljša v šoli, mi bodo vse poti odprte!”
Uspešno sem se počutila le, ko sem bila najboljša. Ko sem kakšen test pisala slabše kot katera druga sošolka, sem imela vedno slab občutek; bila sem jezna na sebe in ljubosumna nanjo. Tekmovala nisem zato, ker bi si želela, da bi bili drugi slabši od mene, ampak zato, ker me je bilo strah, da mi bodo zasedli priložnosti in ogrozili mojo srečo.
Za nameček pa sem se svoje tekmovalnosti še sramovala in imela občutek krivde. “Ja, kakšen grozen človek pa sem, da drugim ne privoščim uspeha in čutim jezo in ljubosumje.” Ko sem s prijateljicami in terapevti iskreno spregovorila v teh občutkih, mi je kar malo odleglo, saj sem ugotovila, da nisem edina in da so podobna prepričanja zakoreninjena v večji del naše družbe.
Zanimiva in hkrati šokantna se mi zdi raziskava (1998, Slonick & Hemenway), kjer so 257 ljudem ponudili dve možnosti zneska njihovega letnega plačila in jih vprašali, katero izberejo, ob tem, da cene blaga in storitev ostanejo enake, kot so bile v danem trenutku.
Prva možnost je bila: Tvoj letni prihodek je $50,000, medtem ko je letni prihodek tvojih sodelavcev $25,000
Druga možnost je bila: Tvoj letni prihodek je $100,000, medtem ko je letni prihodek tvojih sodelavcev $200,000
Večina ljudi je izbrala prvo možnost. Raje bi vzeli za 50 % nižji letni prihodek, da le sodelavci ne bi imeli več kot oni. Od malega med seboj tekmujemo najprej z ocenami in uspehom v šoli, potem z denarjem na računu, slavo in prepoznavnostjo, izgledom, položajih v službi, v zadnjih letih pa še s številom prijateljev in všečkov na socialnih omrežjih, …
Strah pred posmehom
Tudi z glasom tekmujemo. Tu je še malo drugače! Tukaj se zraven prikrade še možnost posmeha.
Dobre pevce ali govornike poveličujemo, slabim se posmehujemo.
Večina otrok si izkušnje nastopanja prvič pridobiva na govornih nastopih ali recitacijah pesmi pri slovenščini. Tisti otroci, ki jim to ne gre od rok, so največkrat deležni posmeha sošolcev.
Še huje in bolj sramotno je, če nam petje ne gre od rok. Tu smo lahko deležni celo posmeha lastne družine in najbližjih.
“Moja ima toliko posluha kot jaz. Haha … Groza! Nič!”
“Joooj, kako fušaa … prav nerodno. Pevec pač ne bo … haha …”, slišim od nekaterih staršev.
Ni čudno, da je nas je nastopanja strah. Včasih je dovolj le ena sama kritika ali posmeh, da nam zaznamuje leta naprej, lahko tudi celo življenje.
Nekaj dni nazaj mi je pisala ena pevka in rekla: “Dve leti nazaj sem slišala, ko so se na enem podcastu pogovarjali in se smejali, kako slabo sem oddelala en nastop. Od takrat dalje ne grem več na oder.”
Ljubezen do sebe
Misliš, da bi ta pevka prekinila s petjem tudi, če bi imela sebe rada? Tudi, če bi se zavedala lastne vrednosti? Tudi če bi imela prepričanje: “To, kar si drugi mislijo o meni, ne določa, kdo sem jaz?”
Ali pa če bi razumela, da imajo ljudje, ki se posmehujejo drugim nekje še neko svojo rano, ki jo morajo zaceliti? Hmm …
Pri izražanju glasu naletimo še na en “problemček”. Pri glasu nikoli ne moreš biti najboljši in nikoli ne boš vsem všeč. Lahko ga treniraš 10.000 ur, pa še vedno nekomu ne boš všeč. Zato se izražanja glasu bojijo/bojimo tudi vsi “piflarji”, ki nam je v šoli s pridnostjo uspevalo biti najboljši. Tukaj vsa pridnost na svetu ne pomaga, da si vsem všeč.
Govor in petje pred ljudmi sta v primeru, da nam mnenje drugih določa našo vrednost, vedno tvegana! Tu se zares izpostavimo. Izpostavimo sebe in svoj glas. In neizogibno je, da nekaterim nismo všeč. Ni čudno, da je strah pred nastopanjem eden največjih strahov na svetu! Po raziskavah se ga ljudje bojijo bolj kot letenja, finančnih težav, bolezni in celo smrti.
Mislim, da gre takole po vrsti:
Pomanjkanje ljubezni do sebe -> iskanja lastne vrednosti pri drugih ali preko doseganja rezultatov -> tekmovanje in strah, da nam bo spodletelo in ljudem ne bomo všeč -> strah me je govorjenja pred ljudmi/strah me je nastopanja/rajši ne nastopam, ker je preveč tvegano!
Lepše pa bi bilo, če bi bilo takole: